Monolog

Objokovanje

Nekoč je prišla mati , ki ji je umrl sin k Budi in ga prosila naj ji , da zdravilo, ki bo otpravilo njeno trpljenje in bolečino ob izgubi otroka.
Buda ji je dejal, da pozna zdravilo za to in ji je dejal naj mu prinese prgišče riža .
Žena se je začudila , toda Buda ji je dejal,da mora to prgišče prinesti od družine, kjer ni umrl nihče,niti otrok, starš, mož, žena ,kdorkoli.
Žena se je odpravila iskat takšno prgišče riža toda povsod je naletela na to , da je nakje umrl gospodar, ali pa hlapec, žena v najboljših letih, ali otrok , mladenka v cvetu mladosti ali starec poln modrosti. Hodila je in hodila toda ni našla takšne družine.
Tako se je vrnila k Budi in ko jo je ta vprašal ali je našla takšno prgišče,mu ni mogla odgovoriti pritrdilno.
Toda ko jo je Buda vprašal po njeni bolečini je žena dejala, da ne trpi več toliko, ker ni samo ona izgubila ljubljeno osebo.
Spoznala je , da ni na svetu samo njena bolečina , samo njeno trpljenje in tako ji je odleglo.Bila je pomirjena v svojem trpljenju.
Tako tudi mi nismo samo mi tisti , ki trpimo , ampak je zunaj še veliko ljudi, ki morda živijo v še večji stiski , v še večjem trpljenju.Tako je potrebno gledati na bolečino in trpljenje , kot na sestavni del Življenja in se jo naučiti premagovati , z njo živeti.Vsaka bolečina izgube , vsak trenutek , ko trpimo moramo vzeti , kot neko pot k boljšemu, samo potruditi se moramo in odpraviti bolečino , to trpljenje.Važno je , da se znamo in hočemo soočiti s tem in znati ceniti trenutek , ki bo prišel oziroma je že tukaj.